O astrologiji
Kaj vendar je to, astrologija? Tega vprašanja si ne zastavljajo samo laiki, a tudi tisti, ki se s to prelepo starodavno vedo ukvarjajo že dolgo. Vsak naslednji korak pri njenem preučevanju prinese nova odkritja in nova spoznanja – ter z njimi nova vprašanja. Kaj sploh to je, je to znanost, psihologija, filozofija, mitologija, modrost…? Je vraževerje, zabloda, goljufija…?
Da je veda, ki se je učimo tako kot na primer tujega jezika, postane jasno vsem, ki (in ko) se seznanijo z njenimi osnovami. Astrologija ima svoje postopke, tehnike, načine in metode preučevanja. Je sistem znanj, ki se gradi že tisočletja. Razkriva nam, da smo tesno povezani z vesoljem, da je “tisto zgoraj” tesno povezano s “tistim spodaj”. Omogoča nam, da na univerzum gledamo holistično. Življenja nam ne razkriva kot skupka nepovezanih naključij, ampak kot enotno polje, v katerem je vse z vsem povezano. Lahko bi jo opisali kot neke vrste “kvalitativno geometrijo” ali “izkustveno matematiko”. Oba izraza sta blizu, noben ni povsem točen.
Najprej povejmo, kaj astrologija ni. Astrologija NI religija, NI duhovnost, NI numerologija, NI vraževerje, NI kartomantija, NI coprnija, NI jasnovidnost, NI vedeževanje, NI magija, NI psihologija in NI parapsihologija. Sem še kaj pozabila? Najbrž sem. Zaenkrat naj bo dovolj poudariti, da astrologija sama po sebi v osnovi nima nič z nobenim od omenjenih področij.
Kot enega od načinov vpogleda v prihodnost bi jo sicer lahko postavili v kategorijo vedeževanja in jasnovidnosti, vendar gre za prav posebno obliko obeh. V osnovi jo od “jasno-videnja” loči dejstvo, da astrolog ni oseba z nadnaravnimi sposobnostmi, ampak povsem normalen človek, ki sklepa na naravo prihodnosti na osnovi razumskih in celo empiričnih dognanj. Ker svoje ugotovitve in predvide utemeljuje s teorijami, osnovanimi na empirično dognanih zakonitostih, je strokovnjak, ne nekakšen posebnež, kakršni so (domnevni) jasnovidci. Intuicija astrologa se razvije tako kot intuicija vsakega strokovnjaka, ki po dolgih letih delovanja na določenem področju rešuje probleme domnevno “intuitivno” – pa vendar gre le za zaporedje informacij, ki se jih je njegov um navadil procesirati tako hitro, da se niti sam ne zaveda več, da gre za normalno umsko delovanje in ne za nekakšne nadnaravne sposobnosti.
Sistem znanj, na katerem temelji in s katerim upravlja astrologija, jo še najbolj približuje znanosti, pa vendar to ni znanost – vsaj ne znanost v klasičnem pomenu besede. Osebno se nagibam k definiciji astrologije kot “holistične znanosti”, oziroma take vrste znanosti, ki zaobsega vse druge, a vendar ni nobena od njih. Astrolog sicer postopa kot empirični znanstvenik, toda ker preučuje stvarnost skozi njen razvoj, v katerem ni noben trenutek ponovljiv, preprosto sklepanje v smislu ena-in-ena-je-dve z njegovega vidika preprosto ni mogoče.
Astrologi skozi učenje in prakso ugotavljamo, da so naši značaji, potenciali, dogodki, procesi, dejanja in celo naše razumske odločitve tesno povezane z naravo časa, kot jo definirajo položaji planetov – najsi bo ob času rojstva ali ob vsakem posameznem trenutku. Ta ugotovitev nujno prinese spoznanje, da nam je naša danost “usojena”. Astrologija je torej veda o naravi naše usode.
O usodi
Usoda je, ko nekaj postane neizbežno. Vse se zgodi zato, ker je postalo neizbežno. Možnosti izbire ni, saj ne obstajata paralelna svetova, da bi v vsakem živeli drugače. Tudi naš um odloča po nareku čustev ter zunanjih (nenadzorovanih in neobvladljivih) dejavnikov. Simpl kot pasulj. So ugotovili že številni filozofi, a današnji svet je narobe svet, saj so celo šlogarice začele modrovati, da si usodo krojimo sami:) (Ema na FB, 2010)
O usodi sem pisala že večkrat. Gre za filozofsko vprašanje, ki samo po sebi ni povezano z astrologijo, se pa vsiljuje vsakemu razmišljujočemu astrologu, in seveda tudi ljudem, ki to niso. Razlika med obema vrstama ljudi je, da astrologi razumemo naravo stvarnosti precej drugače kot tisti, ki se z našo vedo ne ukvarjajo. (Žal si tudi astrologi sami nismo enotni v smislu filozofskega koncepta stvarnosti, a o tem malo več kasneje.)
Dejstvo je: astrologi vemo (in učimo), da ima vsak položaj planetov, skladno z inherentno naravo posameznih planetov in njihovih kombinacij ter postavitev v odnosu do Zemlje (ali določene točke na njej), določen pomen, izkustveno raven, energetski potencial ipd., kakor že hočemo temu reči. Vemo, da smo taki, kot nas opisuje rojstna karta. Vemo, da se nam življenje razvija tako, kot se gibljejo planeti. (To je zelo preprosto in banalno rečeno, ampak pustimo podrobnosti.) Vemo (ker smo doživeli in z astrološkim znanjem razumeli ter si pojasnili), da se nam dogajajo lepe reči in smo pozitivno naravnani, kadar je (recimo) tranzitni ali progresirani planet v harmoničnem aspektu s kakim osebnim planetom ali pomembno astronomsko točko v naši rojstni karti, nasprotno pa se nam dogajajo slabe reči in smo negativno naravnani, kadar je določen planetni vpliv astrološko negativen.
Kako temu rečemo? Je to “usoda”?
SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika) opredeljuje usodo kot to, kar po verovanju nekaterih ljudi določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati.
Če na nekaj ne moremo vplivati, je to močnejše od nas.
Ali na gibanje planetov lahko vplivamo? Odgovor je seveda NE.
Ali lahko vplivamo na način, kako planeti delujejo na nas? Odgovor je seveda NE, saj je na preučevanju načina delovanja planetov oziroma (da se izrazimo sodobneje) sinhroniziranosti naše danosti s planetno geometrijo zrasla celotna znanost astrologije.
So torej planeti močnejši od nas? Odgovor je seveda DA. (Seveda ne gre za dejansko moč planetov, saj kot gmote kamenja nimajo na nas nobenega vpliva, niti za kako magično žarčenje, ampak za sinhronost, povezanost, soodvisnost.)
Čeprav nam to govori preprosta logika, žal po svetu mrgoli astrologov, celo šolanih, ki vam bodo zatrdili, da to ni res. Ljudem razlagajo in celo (tisti, ki delujejo v vlogi učiteljev) svoje učence učijo, da smo MI močnejši od planetov. Da jih lahko s svojo “svobodno voljo” premagamo, izmaličimo, razvrednotimo, negiramo. Učijo, lastnim izkušnjam navkljub, da je pomembnejši od narave njihovega vpliva naš odnos do tega vpliva, češ da ta lahko preoblikuje, spremeni in izboljša (nikoli poslabša – zanimivo, kajne?!) njihovo naravo.
A če jih vprašate, kdo pa smo vendar MI – bodo najverjetneje ostali brez odgovora.
Sama ne bom trdila, da vem, kdo smo. Živemu človeku ni dano dojeti, kdo je. Kot astrologinja pa po več kot 20-letnem preučevanju te vede vendarle lahko zatrdim, da smo ljudje očitno nekakšni “prevodniki” energij, ki ustvarjajo enotno polje obstoja – matrico, ki jo lahko pomensko opredelimo in prepoznamo s poznavanjem astroloških zakonitosti. Smo, kakršen je čas. Živimo, kot nas vodi matrica. Čutimo, razmišljamo in delujemo, kot nam je v vsakem posameznem trenutku dano.
Ali na svoje počutje lahko vplivamo? Laik (in omenjeni nerazumni astrolog) bo dejal, da lahko. Saj smo vendar gospodarji svoje usode, s pozitivnim mišljenjem in voljo je vse mogoče! Mnogi astrologi celo trdijo, da smo MI ASTROLOGI na boljšem kot “drugi ljudje”, ker lahko “prelisičimo” planete, če se zavedamo njihovega vpliva.
Razmišljujoči astrolog pa bo seveda moral priznati: če naše počutje določajo (oziroma pomensko opredeljujejo) položaji planetov, na katerih gibanje ter inherentno naravo ne moremo vplivati, potem tudi na svoje počutje ne moremo vplivati. Isto velja za značaj, dogodke in procese, skratka za vse, kar se nam dogaja in kar sami “dogajamo”. Če je vse to kakovostno opredeljeno s kozmičnimi danostmi, ki jih prepoznavamo skozi medplanetarne relacije, potem na svojo “usodo” ne moremo vplivati.
Ergo, planeti določajo našo usodo.
S tem smo se dotaknili že druge žgoče teme: ali planeti dejansko “vplivajo” na nas? Ali gre za nekakšno enosmerno žarčenje? Ne! Astrologi že dolgo ne razlagamo stvarnosti kot enosmernega prometa na relaciji vesolje-planeti-Zemlja-človek, temveč kot “sinhronost” (hkratnost, sočasnost, medsebojno usklajenost), ki jo je starodavni hermetični zakon ubesedil z “kot zgoraj, tako spodaj”.
O Bogu
Po vsem, kar smo rekli o usodi, ni nesmiselno reči, da smo ultimativno takšni, kakršne nas je “ustvaril Bog”, in da se nam dogaja, kar je “božja volja”.
Pa vendar – biti astrolog ne pomeni biti vernik! Če vprašate mene, je pojem Boga in božjega za astrologa povsem odvečna kategorija. Astrolog sicer lahko verjame v Boga kot v višjo silo, toda ultimativno se mora vprašati – za kakšno silo pa vendar gre, če ta Bog, h kateremu (morda) moli, ne more (ne želi?) preprečiti, da bi v času, ko (recimo) tranzitni Saturn doseže kvadrat z mestom Sonca v njegovem osebnem horoskopu, doživi poraz? Če je Bog dober in vsemogočen, zakaj tega ni preprečil? Upam, da se razumemo?
Zdaj bom napisala nekaj, kar se bo na prvi pogled zdelo kontradiktorno:
Bog je čudovit in vrhunsko dognan pojem. Nemogoče ga je zanikati! Ali ne govorijo vse religije o “pravičnem bogu”, ter o tem, da “naj se zgodi božja volja”? V pojmovnem svetu mene kot astrologinje je “pravično” vse, kar se zgodi, enostavno zato, ker se je vse to MORALO zgoditi, ker enostavno ni bilo druge možnosti. Če kdo misli, da je druga možnost bila, pa tega vsekakor ne more dokazati. Živimo v enem samem svetu – ali pa se enega samega sveta vsaj zavedamo. NE MOREMO VEDETI, kaj bi bilo, če bi bilo – enostavno zato, ker ni bilo. Saj vendar ne živimo v dveh paralelnih svetovih hkrati, da bi lahko istočasno izrekli v enem svetu eno besedo in v drugem drugo. V vsakem danem trenutku lahko naredimo samo eno stvar. Ko trenutek mine, je minil. Ne moremo vedeti, ali bi se lahko odločili drugače, ali bi lahko izrekli drugo besedo, ali bi lahko kupili drug avto… Misel nam pravi, da bi lahko, a dejstvo je, da NISMO. Dogaja se nam, kar se nam mora dogajati, in na to ne moremo vplivati.
Naša misel nam spet pravi, da lahko vplivamo, da smo se SAMI ODLOČILI, kakor smo pač se, toda spet smo pri vprašanju, kdo smo MI SAMI. Smo mi zgolj naša zavest? Tudi če ste povsem poduhovljeni in gledate na svoje telo zgolj kot na nekakšno posodo, ki ste ji za čas enega življenja posodili svojo dušo, morate priznati, da ob besedi “jaz” pomislite tudi na svoje zemeljsko, minljivo telo. Ali ne ljubite tega telesa bolj kot svoje duše?
In če ste odgovorili pritrdilno (kar verjamem, da ste, kajti res ne poznam človeka, ki bi iskreno ljubil nekaj, česar ni), povejte še, ali ni ljubezen tisto, zaradi česar ste na svetu? Ali ni tisto, kar nas najbolj osmišlja in nam daje občutek največje sreče, imenovano Ljubezen? In če se ukvarjate z astrologijo, ali ne veste, da ljubezen prihaja od Sonca, misel pa od Merkurja, ki je zgolj Sončev “sel”? Merkur, mitološki hermafrodit, bitje brez spola, čustev in želja, je raven naše zavesti, misli, logike, razuma. Je torej razum sploh lahko močnejši od ljubezni? Ali sila Merkurja, malega planetka, lahko premaga silo zvezde (Sonca)? Seveda NE!
Ali je zavest (Merkur) ločena od hormonov, čustev, telesnega ugodja in neugodja? Z meditacijo in miselnimi vajami se lahko, tako pravijo, od svoje telesnosti distanciramo, tako da celo hudo bolečino zgolj “opazujemo” od zunaj, toda to zmorejo le zelo redki posamezniki. Pri povprečnem človeku je razumska misel – kadar ne služi le sami sebi oziroma kadar ne tava zgolj po lastnih labirintih, kot na primer pri matematiki in drugih mentalnih gimnastikah – podvržena njegovim čustvom, željam, potrebam (Luna), užitkom (Venera), strastem (Mars)… In seveda ljubezni (Sonce). Vse naše “zavestne odločitve” so pogojene s stanji, ki jih človeku narekujejo mnogo močnejše sile, kot je razum. Vsi poznamo pojem “čustvene inteligence”, odločilni preskok v dojemanju narave človekovega delovanja. Je pomemben korak na poti človeka k spoznanju, da misel ne deluje sama po sebi, ampak je vedno na nekaj vezana. Vedno zgolj nekaj prenaša. Čustveno zrela in harmonična oseba razmišlja “pametneje”. Res je, logično je! “Najpametneje” razmišljamo, kadar vse naše notranje sile delujejo z maksimalno močjo. V končni fazi je res tudi to, da razmišljamo najpametneje, kadar najmočneje ljubimo – pa čeprav nas razum sam hoče prepričati v nasprotno.
Ugotoviti moramo torej, da je razum sam po sebi uboga para. Moč ima samo, kadar je podprt s čustvi. Govor govorca, ki ga ne napajajo močna čustva, je suhoparen in na poslušalce ne naredi vtisa – podobno nastopu igralca, ki se dramski teskt nauči na pamet in ga podaja brez čustvenega naboja. Lahko se še tako trudi s “šmiro” oziroma naučenimi igralskimi triki – publika ga bo samo zdolgočaseno gledala. Pritegnil bi jo samo v primeru, da bi tisto, kar igra, tudi zares doživljal. (Mimogrede, gledališka igra Stanislavskega, ki jo je v Ameriko presenel Lee Strassberg in so se je pri njem učili mnogi uspešni hollywoodski igralci, temelji na čustvenem podoživljanju.)
O pozitivnem mišljenju
Dandanes je zelo v modi “pozitivno mišljenje” – češ če bomo razmišljali pozitivno, se bo naše življenje spremenilo na bolje, dosegli bomo vse, kar bomo hoteli, našli nas bodo denar, uspeh in sreča. Sodobni “magi” prirejajo delavnice, ki ljudi učijo, kako z afirmacijami priklicati v svoje življenje “dobre sile”. (Resnici na ljubo moram povedati, da to počnejo celo nekateri sodobni “astrologi” – tako imenujejo vsaj sami sebe.) Ker ljudje tam pustijo nekaj denarja, so ponavadi vsaj nekaj časa prepričani, da so jim afirmacije pomagale, po nekaj dneh pa je vse po starem. Afirmacija ne deluje več, in če so res nesrečni in trdoglavi, gredo po nove. Če je delovalo prvič, bo tudi drugič! A če že deluje tudi drugič in tretjič, četrtič gotovo ne, in potem je seveda čas, da najdejo kakega novega coprnika.
Zakaj afirmacije in druge mentalne gimnastike, namenjene izboljšanju življenja, ne delujejo? Preprosto zato, ker razum lahko usmerja samo samega sebe, ne more pa usmerjati čustev, kaj šele, da bi lahko spreminjal tok življenja. Tok življenja spreminjajo mnogo močnejše sile kot je ubogi razum (ki je, da ne bo pomote, v svoji oblasti sicer lahko silno močan). Astrologi sami najbolje vemo, da človek lahko zares pozitivno razmišlja samo kadar pozitivno čustvuje, pozitivnih (niti negativnih, ko smo že pri tem) čustev pa ne moremo prisiliti k delovanju – tako kot neumnega človeka ne moremo prisiliti, da bi pametno razmišljal.
Omenjeno razmišljanje sem pred kratkim objavila kot post na svojem facebook zidu:
Zgodi se nam lahko samo tisto, kar verjamemo, da se lahko zgodi, zavestno ali podzavestno, toda te “vero” oziroma teh prepričanj ne proizvajajo možgani, zato jih ni mogoče umetno, zavestno sproducirati. Nobeno “pozitivno mišljenje” ne sega dlje od samega sebe. V končni fazi se vedno zgodi “božja volja”. V narekovajih seveda, ker tudi boga ni, je samo božje, in to v vsakem od nas in vsaki stvari okrog nas.
Post je prejel nenavadno veliko število “lajkov”.
O svobodni volji in spoznanjih znanosti
Termin “svobodna volja” je sam po sebi paradoksalen, saj če bi sploh lahko obstajal bi morali imeti tudi nasprotni pol – “nesvobodna volja”. Ali nesvobodna volja obstaja? Če ne, potem tudi svobodna volja ne. Volja je pač volja, lahko ji rata lahko pa ne – odvisno od usode 🙂 (Ema na FB, 2010)
Ena velikih težav sodobne astrologije – težav predvsem zato, ker ji onemogoča rast, razvoj in razcvet – je trdovratno prepričanje mnogih “astrologov”, da smo sami gospodarji svoje usode. “Planeti nagibajo, ne določajo,” se je nekoč izrazil eden od njih. Češ, ljudje smo pametni, modri, imamo svobodno voljo, odločamo se po svoje. Resnica pa je, da o nas odločajo planeti. (Metaforično rečeno, seveda, v resnici je naše odločanje zgolj sinhronizirano z delovanjem kozmosa, saj smo del njega, ki govori skozi nas.)
Moji teoriji v prid govorijo tudi najnovejša dognanja znanosti. Sodobne nevrološke raziskave so pokazale, da se naši možgani odločijo za določeno dejanje, še preden razum to odločitev osvesti – in sicer cele pol sekunde prej. Ergo? Očitno je, da promet v naši glavi poteka v drugi smeri, kot smo doslej menili. Očitno je, da možgani prejmejo informacijo o tem, kaj mora telo narediti, od nekod drugod kot od naše zavesti oziroma razumskega mišljenja. Očitno je, da zavest vse, kar se v nas dogaja, zgolj dojema, opazuje – in komentira po svoje. Zavest ne vpliva na možgane, ravno obratno. Možgani so očitno precej bolj zapletena zadevščina, kot smo doslej menili. Zdi se, da ne mislijo s samimi sabo, ampak so zgolj stičišče impulzov, ki tja prihajajo po različnih kanalih iz vsega telesa (hormonov, občutkov, čutil, čustev…), in da se odzivajo skladno s temi impulzi, kar zavest prepozna (čez pol sekunde) kot naše “razumske odločitve”.
Precej smo skrenili z božje poti, zato se vrnimo k Njemu. Bistvo mojega razmišljanja je, da lahko “božjo voljo” in “božjo pravičnost”, ki sta v temelju vseh svetovnih religij, razumemo edinole skozi prizmo astrologije. Šele ko dojamemo in razumemo, da se nam življenje odvija mimo mnogih naših želja, načrtov in hotenj, čeprav smo bili vseskozi pošteni in pravični in smo “mislili pozitivno”, enostavno zato, ker se nam lahko zgodi samo tisto, kar je “od boga” (beri: “od kozmosa”) dano, da se zgodi, in ker lahko tudi storimo samo tisto, kar nam je dano storiti, šele potem lahko razumemo bistvo astrologije – in obenem bistvo “pravičnega Boga”.
Če dobro pomislim, pa imamo še vedno isti problem, kot sta ga imela imela moj stari oče in njegov sosed, ko je ta rekel: “V soboto bomo klali.” “Boste, če bo Bog dal,” mu je rekel ata. “Če bo Bog dal ali ne, klali bomo!” je odvrnil sosed.
Jaz bi se seveda, četudi brezbožna, strinjala z mojim dedom. Kri pač ni voda. Hihi.
Ema Kurent, Ljubljana, 28.5.2011